[ Pobierz całość w formacie PDF ]
navdahnil z novim Ïivljenjem vso 0 iroko in lepo naravo.
Ves gozd se je oÏivil, nad njo in pod njo je Ïe zelenelo
hrastovo listje, spodaj v niÏjih vejah so gnezdili majhni
pisani ptiãki in peli od jutra do mraka.
Pri0 el je ãas, izvalili so se mladiãi, in na veliko ãudo je
leÏalo med devetimi ãrnimi telesi eno, ki je bilo ãisto
bele, roÏnate barve. Samica se je ãudila molãe, stala v
gnezdu in gledala podse, a samec je od preseneãenja
zakrakal. S kljunom je rahlo obrnil ãudnega mladiãa in
se tako prepriãal, da je tudi spodaj popolnoma iste roÏ-
nate barve.
Beli mladiã je istodobno z drugimi rastel in dobival
svetlobelo perje. Njegov kljun je bil medlordeãe barve,
prav take so bile noge, a oãi so bile rdeãe. Ko je doraslo
devetero njegovih bratov in sester in se priãelo razgu-
bljati po gozdu, je hotel z njimi tudi sam. Ali zasovraÏili
133
MALI LJUDJE
BESeDA
so ga nenadoma preko ene same noãi. Zjutraj, ko se
je hotel dvigniti z njimi v zeleno polje, so ga priãeli klju-
vati vsi po vrsti; vsi so se zaletavali vanj in mu pulili z
dolgimi ãrnimi kljuni belo perje. BeÏal je od drevesa do
drevesa, a jata devetero bratov in sester se je drvila z
glasnim krakanjem za njim. In spotoma so se ji pridruÏi-
le tudi druge tuje vrane, ki so vse glasno kriãale in ga
podile po hosti sem in tja. Od takrat, ko je stalo sonce Ïe
visoko, in prav do veãera se je vr0 ilo divje in sovraÏno
preganjanje. Ko je za0 lo sonce in se je priãelo po gozdu
mraãiti, so se vrane kriãaje razletele na vse strani in se
izgubile po visokih drevesnih vrhih.
Beli mladiã je ostal sam v nizkem, mladem in gostem
smreãju, ki je rastlo v gruãah ob gozdni poti. Stal je na
tleh, dihal z odprtim kljunom in zasoplo, peruti je po-
ve0 al od trudnosti tako, da so se dotikale mahovitih tal.
Z rdeãimi oãmi je begal pla0 no med odprtinami, ki so jih
pu0 ãale temnozelene smreãne veje, obmiroval z glavo in
se plaho stisnil k zemlji, kadar je zaãul zgoraj kje v vrhu
krakanje vrane, poslu0 al dolgo in zlezel naposled poãasi
iz smreãja na plano. Zletel je od tal v vrh bliÏnjega bora,
pogledal proti hrastu, kjer se je rodil, in se dvignil v tis-
ti smeri nad gozdnimi vrhovi v 0 e soparni veãerni zrak.
Ko je tako nekaj ãasa letel, je opazil velikega ptiãa, ki se
je bliÏal silno naglo od desne naravnost proti njemu.
Spoznal je kragulja, priãel je leteti na vso moã in krakal
134
MALI LJUDJE
BESeDA
je na ves glas. Nad gozdnimi vrhovi se je dvignila ne-
nadno s krakanjem priklicana jata vran, obstala za hip
visoko v zraku in se zapodila z brzim poletom in divjim
in sovraÏnim kriãanjem za kraguljem, ki je lovil mladiãa.
Nove jate vran, ki so se pojavile v ospredju, so mu pre-
preãile pot, troje, ãetvero velikih sivih vran se je zagnalo
vanj, ko se je sku0 al okreniti, zagrabilo po njem z moã-
nimi in velikimi kljuni in mu izruvalo velike 0 ope perja,
ki je padalo v mirnem veãeru v malih ovinkih naravnost
doli proti gozdnim vrhovom. Tudi kragulj je kljuval na
desno in levo, gledal s svojimi hudobnimi oãmi okrog
sebe in grabil z ostrimi in moãnimi kremplji po vranah,
ki so se trle krog njega v gosti gneãi. Kljuvale so z ostri-
mi kljuni po njegovi glavi, silile mu v oãi, pulile perje iz
peruti, iz repa in kriãale kakor besne. Kragulj je ope0 al,
spustil se je naravnost doli proti gozdu kakor kamen in
tako mahoma izginil med vrhovi. Vrane so se podile za
njim, dvignile se nato kvi0 ku visoko v zrak, letale v 0 iro-
kih krogih nad Ïe mraãnim gozdom in kriãale ponosno,
kakor bi slavile zmago.
Beli mladiã je bil dospel v tistem ãasu do hrasta, kjer
se je rodil. Njegova mati, plaha samica brez kremplja na
nazaj obrnjenem prstu leve noge, je sedela tik prazne-
ga gnezda in ãula. Samec se je bil odzval krakanju, ki je
bilo vstalo nenadno v zraku, odletel je bil in zdaj je ãa-
kala samica nanj, gledala s pla0 nimi oãmi v noã, stala na
135
MALI LJUDJE
BESeDA
eni nogi in priãenjala polagoma dremati. ·um, ki ga je
povzroãil med vejami njen beli mladiã, jo je nekoliko
predramil. Iztegnila je levo perut in ob njej levo nogo,
stresla perje, 0 iroko odprla kljun in zazdehala in se okre-
nila poãasi proti mladiãu, ki se je ustavil na veji nad njo,
gledal zvedavo in nekako vpra0 ujoãe nanjo in sklanjal
pri tem glavo in vrat na levo in desno. Samica je zletela
k njemu, priãela mu je popravljati po glavi perje, hodi-
la okrog njega po vejah in se stisnila naposled tesno k
njemu in obmirovala.
Ko se je vrnil samec, je bil mladiã Ïe spal. Stal je na eni
nogi, glavo je imel zataknjeno pod levo perutnico in pri
dihanju se je njegovo telo rahlo in enakomerno zibalo.
Samec je sedel k samici in ko je pogledal preko nje na
belega mladiãa, se je iztegnil in ga hotel menda okljuva-
ti. A tudi samica se je iztegnila istoãasno, prijela poltrdo
in polljubeznivo njegov kljun in ga potisnila v stran.
Samec se je oglasil na vse to z grgrajoãim glasom, potem
je poravnal svojo perje, priãel dremati, zataknil glavo
pod perut in naposled mirno zaspal.
Noã je bila primerno tiha. Sove so letale po njej in
skovikale tu in tam, ali redko. Tudi ãuk se je vãasih kje
v bliÏini oglasil in enkrat je zalajala prav spodaj pod
hrastom lisica. Gledala je na drevo, opazila belega mla-
diãa in mislila, da je golob.
136
MALI LJUDJE
BESeDA
Pred polnoãjo ni bilo nikak0 ne sape, a po polnoãi je
priãel pihati ãisto rahel veter. Popolnoma nalahko se je
majalo hrastovo listje in 0 epetalo komaj sli0 no in silno
skrivnostno. Ko se je priãelo daniti in se je razlilo po
zraku od raznih strani zvonjenje, se je ozraãje zopet do
malega pomirilo. Od listja je visela rosa, tu in tam kapa-
la v debelih svetlih kapljah na vejo in listje, ki je rastlo
niÏe, in od tam na mah in steljo.
Vrane so se prebudile zgodaj. Samec in samica sta
stresala svoje perje in ga poravnavala s kljunom, beli
mladiã je spal zelo raz0 opirjen tako dolgo, dokler ga ni
predramil samec, ki mu je izpulil iz perutnice dolgo
pero. Mladiã se je stresel, plaho je dvignil glavo in se
stisnil v tesno kepo, a samica je vzela samcu iz kljuna
belo pero in se kazala, kakor bi hotela braniti. Skoãila je
med samca in mladiãa, a samec je kljuval preko nje po
mladiãevem belem perju in se vmes tiho, jezno grgra-
joãe ogla0 al. Samica je branila resniãno, prestrezala
samãev kljun in ko je zadel samec mladiãa enkrat prav
nad kljunom, da se je pokazala Ïivordeãa kri, se je nena-
doma razljutila, Razprostrla je perut, zakrakala je dva-
krat, trikrat naglas, odprla nekoliko kljun in se zagnala
v samca. Kljuvala ga je po glavi in po hrbtu, njegovo
ãrno, v modro kovinsko barvo se izpreminjajoãe perje
se je lovilo po listju in vejah niÏe spodaj, a samec se ni
branil. Miroval je, zatisnil parkrat oãi, ko ga je kljuvala
137
MALI LJUDJE
BESeDA
ba0 po temenu, naposled se poãasi dvignil na vejo, ki je
rastla vi0 e, zakrakal s ãisto vsakdanjim odurnim glasom
in odletel. Vzpel se je visoko v zrak, letel enkrat, dvakrat
v krogu nad tistim krajem, nato se obrnil naravnost pro-
ti goram in odletel v visoki in ravni ãrti.
Samica ni gledala za njim. Mladiãu je poravnala per-
je, sku0 ala mu odstraniti kri, ki se je bila zbrala v Ïivo-
rdeãi kaplji na njegovem kljunu in konãno je odletela z
njim v polje. Tam mu je poiskala hrane, sama mu pola-
gala v kljun in ga branila pred vranami, ki so se zaleta-
vale vanj. In hodila je od tistih ãasov vedno z njim. Sku-
paj sta spala na hrastu tik gnezda, zjutraj sta skupaj le-
tela na kraj, kjer sta bila sama in sta lahko nemoteno
iskala hrane, v popoldanski vroãini sta ãepela v gostem
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
© 2009 Silni rzÄ…dzÄ…, sÅ‚abych rzuca siÄ™ na pożarcie, ci poÅ›redni gdzieÅ› tam przemykajÄ… niezauważeni jak pierd-cichacz. - Ceske - Sjezdovky .cz. Design downloaded from free website templates